Nacionalna identiteta kot imperialna zapuščina

Nacionalna identiteta se ne rodi sama iz sebe, iz svoje domnevne notranje, avtohtone moči, in tudi ne iz nasprotovanja imperiju, ki mu je ljudstvo podvrženo. Je bolj eksogena kakor endogena, ker je temeljno določena z imperialnim okvirjem, v katerem se poraja (oziroma, ki jo poraja). Za nameček je narodotvorni proces, proces oblikovanja nacionalne identitete, proces neštetih replikacij. Nacionalna gibanja preteklih dveh stoletij so kakor dvorana zrcal, kjer se ista slika postoteri in kjer se agentje izgradnje nacionalne identitete ozirajo po praksah agentov sosednih, tudi »sovražnih« narodov, si sposojajo njihove postopke ter oponašajo drug drugega. Imperij ni Herderjev »trojanski konj« in ni »protinaravna spaka«, ki je po naravni nujnosti obsojena na razpad, na razkroj na nacije kot naravne elemente te protinaravne konstrukcije. Sodobna preučevanja imperija ugotavljajo, da je linearni razvoj od imperija k naciji utvara romantičnega nacionalizma. Imperij in nacija le prehajata drug v drugega. Imperij je razvojni moment nacije prav toliko, kolikor je nacija razvojni moment imperija. Pričujoča knjiga analizira izbrane slovenske etnične mite in demonstrira, da so se generirali v dialektični igri imperija in nacije. S kombinacijo metodoloških prijemov historične in socialne antropologije ter historične sociologije dokazuje, da veljajo teoretska spoznanja primerjalnih preučevanj imperijev tudi za slovenski primer, in prispeva k njihovemu nadaljnjemu razvoju.